Poslovil se je profesor Tomaž Pavšič

Slovenski kulturni prostor je izgubil velikega človeka in enega trdnih stebrov iz časa osamosvojitve. Poslovil se je pravičnik, narodnjak, publicist, politik in prijatelj, profesor Tomaž Pavšič.

Tomaža smo poznali in cenili tako v domovini kot tudi na drugi strani sedaj »zabrisanih« meja. Delo in življenje je posvetil brezmejnosti enotnega kulturnega slovenskega prostora. Največja skrb mu je bila domovina, njene meje pa le pravica in resnica.

V priznanje za njegovo širino mu je bila na lanskih študijskih dnevih Drage, 52. po vrsti – in Tomaž na njih ni nikoli manjkal – podeljena  Peterlinova nagrada “Zaradi energije in ljubezni, ki nam jo je posvetil, imamo Pavšiča za svojega. Lahko bi mu podelili državljanstvo.”, je ob podelitvi  povedal predsednik organizatorjev Drage, društva izobražencev iz Trsta, Sergij Pahor.

Da so meje slovenstva le živa raba slovenskega jezika, se je zavedal še kako dobro in s svojim delom in zgledom vzgajal. V nekih bolj enorežimskih letih so iz src naprednjakov, njegovih prijateljev, pricurljale Kaplje. S svojo »šibkostjo«, a vztrajnostjo, so tudi one dolble smer k samostojni domovini. Veliko truda je posvetil  slovenskim kulturnikom, opozarjajoč na njihova dela in zasluge za glas, da je nekje na prelepem koščku sveta Slovenija. Na temelje, na katerih gradimo današnji dan, nas opominjajo njegova aleja zaslužnih v Novi Gorici, obeležja v domovini  in še marsikje, kjer so matere sinkom pele slovenske uspavanke.

Ni naključje, da je bil prvi predstavnik samostojne Slovenije v Trstu. To so bila, kot je rad povedal, njegova najlepša ustvarjalna leta. Prišla so po letih raziskovanja, spletanja srčnih povezav in širitve zavedanja slovenstva ne glede na meje, potem ko se je z znanjem in srcem v okviru Demosa boril za samostojno Slovenijo in bil izvoljen v prvi zbor občin. Postavil nam je vzor, kako zastopati interese Slovencev, zlasti Primorske in Idrije.

Gnale so ga tudi lastne izkušnje, kajti rodil se je v tuji državi ob italijansko-jugoslovanski meji. V najbolj rosnih letih je izkusil nje pelin in bridkosti tujčeve prepovedi uporabljati najsvetejše – materno besedo. 

In da bi na nove rodove prenesel izkušnjo prepovedi biti Slovenec, je še posebej skrbno prijel za pero  in v knjigi Ob stari meji zapisal še živo dediščino te, za Slovence najbolj grobo ločujoče rapalske meje. Oral je ledino, ki nekaterim ni bila povšeči. Vendar  je s svojim dobrim namenom,  pravičnostjo in prepričljivostjo ovrgel vse dvome. S svojo močjo povezav je povezal tudi nas, ki bi o njej radi zvedeli kaj več, kot piše v šolskih učbenikih. Povezal nas je spet tostran in onstran meje. Na njegovo pobudo in iz korenin njegovega dela se je  rodilo Zgodovinsko društvo Rapalska meja, bil pa je tudi član našega Muzejskega društva Idrija.

Tomaž, skrbno bomo nadaljevali zaupano nalogo, kajti zanamci imajo pravico do resnice.

Naj ti bo prizanesljivo nebo in lahka slovenska zemlja.